Večnamenska dvorana L56
"Maksimalno odporno"
Projekt je arhitekturni poseg v nekdanjo industrijsko halo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, preobraženo v univerzalen večnamenski prostor za različne dogodke – koncerte, sejme, simpozije in podobno. Investicija na kvadratni meter je bila zaradi velike kvadrature (2000 m2) in dejstva, da je bilo treba zamenjati samo dotrajano streho, relativno nizka. Optimalno delovanje dvorane je bilo zagotovljeno brez popolne prenove, z zgolj posegi, ki so omogočili ne le funkcionalno, temveč tudi arhitekturno preobrazbo objekta.
Dotrajano prvotno streho je zamenjala nova, jeklena; preprost »tehnološki objekt« združuje razsvetljavo in druge instalacije, ki so vidne. Glavni poseg v notranjosti sestoji iz dveh objektov – prvi je odebeljena stena z zaodrjem, drugi je »zigurat« s sanitarijami in glavno vhodno avlo, v nadstropju pa se razvije »raumplan« z barom, ki se odpira v notranjost dvorane.
Objekt je izveden z opečnatimi zidovi in betonskimi talnimi ploščami. Sloj srebrne barve, ki se spreminja glede na različne svetlobne pogoje, zanika težo in tektoniko stavbe ter poudarja preprosti značaj izvedbe objektov. Groba materialnost je bila izbrana zato, da bi arhitektura lahko preživela v prvi vrsti nenatančno izvedbo, nato pa tudi neizogibne improvizirane in nadgradnje, ki se izvajajo brez prisotnosti arhitekta.
Zunanji posegi zajemajo odstranitev dotrajanega ometa in barvanje zidov, ki razgali vse spremembe in brazgotine, nastale v desetletjih življenja stavbe. V notranjosti so ohranjeni betonski okenski okvirji, čez katere je na zunanji strani kot »nalepka« pritrjen sloj polikarbonata. Na enak način so bila v nove preboje v pritličju nameščena velika aluminijasta vrata, ki se odpirajo na notranje dvorišče. Še en primer preproste materializacije, ki kot velika gesta ustvarja arhitekturni učinek.
Obsežni arhitekturni posegi so morali biti izvedeni tako, da so kljub nizkemu proračunu, kratkemu roku za projektiranje in nepopolni izvedbi fizično in vizualno ohranili arhitekturno avtonomijo – kot protiutež ogromnemu volumnu in grobi pojavnosti nekdanje industrijske dvorane.
Projektna skupina: Anja Vidic, Jure Grohar, Žan Krivec, Nika Kovačič, Vanesa Maček
Ljubljana, 2022